29 september — 1 december, 2023

Arjan Pregl - Lepa reč!

Pregl Arjan

Kurator

Maša Žekš

Fotograf

Katarina Kolenc

Arjan Pregl se v Galeriji Y predstavlja s povsem svežimi umetniškimi deli, ki so spretno združena pod naslovom Lepa reč!. V matični galeriji, kjer se letos jeseni prvič predstavlja samostojno, na ogled postavlja 3 različne cikle, od katerih vsak zastopa drug likovni pristop, vsebinsko prezentacijo in tehniko. Namesto številnih risb, ki smo jih nedavno videli v Mestni galeriji Nova Gorica, so zdaj na ogled Jedke jedkanice, dovršenim, precizno ustvarjenim in vsebinsko premišljenim slikam pa se pridružujejo še Kolateralne slike, katerih idejne sorodnice smo lansko poletje videli v Galeriji Gallery. Izbrana dela, ki so v glavnem nastala v zadnji polovici leta (jedkanice pa v zadnjih nekaj mesecih!), so napram predhodnemu trendu ter umetnikovi siceršnji drzni angažiranosti in brezsramnosti nekoliko manj agresivna ter neposredno seksualna. V duhu premišljenosti in duhovitosti jih odlikuje subtilnost, ironičnost in dvoumje, ki se v glavnem navezuje na zmes aktualnih sproščenih asociacij, družbenopolitičnih vsebin in umetnostnozgodovinskih referenc, s pretkanim posipom teorije in internetnih cvetk.

Osrednji del razstave predstavljajo slike iz cikla Podobe, ki prihajajo. Gre za cikel, ki se razvija zadnji dve leti in se, za razliko od slikarjeve siceršnje prakse načrtovanja in vnaprejšnjega zakoličevanja serij, še vedno spontano razvija in preseneča v svoji nepredvidljivosti in hkratni kontinuiteti. Osnovo za posamezne slike predstavljajo risbe, ki (praviloma vsak dan) nastajajo zelo spontano, brez obremenitev, zadržkov ali v naprej določenih parametrov. Peščica izbranih podob se iz risbe nadgradi v tehnično dovršene oljnate slike na platnu. Le-te na razstavi povezujejo jasne, a med seboj večkrat kontradiktorne reference na specifične umetnine poznanih mojstrov, mnogovrstno ikonografijo (tudi v navezavi na slovenski prostor) in razumevanje medija slikarstva kot takega. Osrednje in največje slikarsko delo na razstavi, Ikarov padec (2023), v sebi združuje najbolj prepoznaven motiv japonskega grafika Katsushikaja Hokusaija iz prve polovice 19. stoletja – Veliki val Kanagawe (1831) – in alteriran detajl Krajine s padcem Ikarja (ok. 1560) nizozemskega renesančnega slikarja Pietra Bruegla starejšega. Poleg mogočnih, čez platno zlivajočih se zavihanih valov in v kotu skritih, humorno stiliziranih Ikarovih nožic, se delo z upodobitvijo visokega oranžno-rdečkastega horizonta in absolutne nadvlade impozantne narave nad majcenim človekom navezuje tudi na stvaritve abstraktnega ekspresionista Marka Rothka in romantičnega slikarja Casparja Davida Friedricha.

Poznavanje zgodovine umetnosti, hudomušna domišljija in ambivalentna sporočilnost se kot glavna rdeča nit razstave ponekod zlahka razkrijejo (npr: hommage Jožetu Tisnikarju, apokaliptični jezdeci Albrechta Dürerja, Judita ob zasluženem maščevanju nad Holofernom italijanske baročne slikarke Artemisie Genthileschi in preprosti cinični meme lastne sabotaže), spet drugje pa od gledalca terjajo malce več motrenja in dovzetnosti (namigovanje na Duchampovo Fontano, slikar Hitler v biblijskem raju, postslikarska abstrakcija in pasji pokeraši Cassiusa Marcellusa Coolidga). Kljub nekaterim jasnim navezavam na že obstoječe likovne podobe in njihov simbolizem, se dela v svoji dvoumnosti in ironiji nanašajo na sodobnost in pereča, aktualna protislovja družbe. Nekatera nalašč, kar nekaj pa po naključju in mestoma podzavestno (samopreroško!) odpirajo Pandorino skrinjico, v kateri tičijo v živahne barve potopljeni spominki na vojno v Ukrajini, gibanje #MeToo, globalno segrevanje, patriotizem, poplave, nogomet, nihilizem, smrt in fašizem.

Stranski produkt avtorjevega dela z oljem so t. i. Kolateralne slike, ki so na razstavi predstavljene kot stalna posledica preciznega in zamudnega načina dela na večjih slikah. Ostanki barve na klasičnem majhnem formatu nudijo vpogled v sproščeno slikarsko gesto in v obliki naključnih madežev nastopajo kot abstraktni spodbujevalci domišljije. S svojo slikarsko igrivostjo in naključnostjo poglobijo kontrast, ki se vije skozi celotno razstavo: živahne, optimistične barve, ki slikajo temačno vsebino, hitro ustvarjanje osnovnih risb, a dolgotrajno nanašanje barv na platno, neobremenjeno koncipiranje idejnih prebliskov in njihov premišljen dialog z zgodovino umetnosti. Duh razstave sklene naslov Lepa reč!, ki pod krinko domačega frazema tolmači avtorjev pristop k upodabljanju protislovja sveta, hkrati pa ga vrednoti na zanj značilen dvoumen način.